Photo Credit: Natacha Pisarenko / AP
»Več desetletij je bila kubanska
kultura kontrolirana in cenzurirana s strani vlade.« Tako piše Los Angeles
Times v članku z naslovom Art after Fidel: What Castro's death means for a
rising generation of Cuban artists. V članku se čuti upanje, da Fidelova smrt
prinaša spremembe za kubanske kulturnike, vendar pri L. A. Times-u
ostajajo dokaj realni in smrt Fidela Castra ne poskušajo prikazati kot začetek
nečesa povsem drugačnega, odprtega, svobodnega. Po mnenju Kubancev s katerimi
sem govorila, njegova smrt ne prinaša ključnih sprememb. Raul Castro, ki je
Fidela nasledil leta 2008, izvaja enako cenzuro kot jo je njegov predhodnik. Danilo
Maldonado, kubanski umetnik, znan kot El sexto, je bil v priporu, ker je novembra
na socialnem omrežju praznoval smrt bivšega kubanskega predsednika. In njegova
zgodba ni izjema. Svobode govora – ni. Dobrih sprememb z odpiranjem Ameriki in
s koncem embarga ne bo, pravijo. Vsaj ne za Kubance. Kadar mladi govorijo o
Castru ali o kubanski vladi, govorijo potiho. Ko jih vprašam, zakaj,
pravijo, da so njihove prijatelje že strpali v zapor. Ena najpopularnejših
glasbenih rap skupin Los Aldeanos, velja za velik simbol 'nove revolucije',
revolucije mladih, ki si želijo sprememb. Los Aldeanos je prepovedana rap
skupina. Nikoli niso bili na radiu, pa vendar vsi poznajo njihovo ime. Leta
2013 je nastal celovečeren underground film Viva Cuba Libre – Rap is war, režiral
ga je Jesse Acevedo. Posnet je bil povsem podtalno in je na Kubi prepovedan. T.
H. Naiman je na IMdb-ju zapisal: »The fire of revolution has spread to Cuba!
Director Jesse Acevedo risked his own freedom; using hidden camera methods, he
brings viewers inside the brewing Cuban revolution.« Trailer si lahko ogledate
na spodnji povezavi.
Kuba ne pomeni samo cigar, starih avtomobilov in Buena
Vista Social Club. To vse je seveda del Kube, del njene zgodovine, vendar je to
bolj imaginarna podoba Kube, ki pripada turistom. Leta 2006, ko sem bila prvič
na Kubi, je ta podoba vendarle malo bolj ustrezala realni sliki; danes so stari
avtomobili taksiji za turiste, maskota, in še te počasi, a vztrajno menjajo modernejši
avtomobili. Tudi ti so večinoma za turiste. Kubanci se vozijo z avtobusom in s
kolesom, pa še to si ga delita dva; eden
ga vozi, drugi pa sedi na balanci. Izdelovanje tetovaž je prepovedano, street
art je kontroliran s strani vlade. Yairan, bolj poznan kot 5stars se je leta
2010 začel ukvarjati z ulično umetnostjo, ker jo je bilo v Havani premalo.
Začel je uporabljati tudi socialna omrežja za promocijo svojih del. Treba je
poudariti, da je uporaba interneta na Kubi lahko dokaj zahtevna operacija; redki
Wi-fi spoti so polni Kubancev, ki preizkušajo počasno povezavo. Plačljiv internet
je za premožnejše. Kubanci z običajnim
zaslužkom (okrog 35 CUC - konvertibilnih kubanskih pesotov na mesec; 1 € = 1.07572 CUC) gredo na internet približno enkrat na mesec.
Ulični umetnik Yairan svoje delo promovira na Facebooku in Instagramu ter v
svojem procesu dela izbira lokacije, kjer se sprehaja veliko ljudi; avtobusna
postajališča in lokacije z gostim prometom.
Photo credit: Amberly Alene Ellis
Photo Credit: Yulier P. Facebook
Njegov prijatelj, tudi ulični umetnik,
Fabian, znan po simbolu 2+2=5, razlaga, da ta računska operacija oziroma
performativni simbol izraža potrebo po svobodi: “People say that two plus two
equals four, but I don’t see it like that. I believe that it can equal whatever
you want it to be. You can be whatever you want to be…And I want people to know
that, so I put it everywhere with my art. I paint here, I paint there, I paint
everywhere. I want people to know that I am free.” Potreba po svobodi je
ponavljajoče se sporočilo kubanske umetnosti; naj se gre za ulično umetnost,
slikarstvo, video, film, glasbo … kubanski umetniki hrepenijo po svobodi
izražanja. In ne samo tej. Mnogo ljudi ne ve, da večina Kubancev ne sme
zapustiti države oziroma če jim oblasti izjemoma dovolijo zapustiti državo, se
običajno vanjo ne smejo več vrniti. Internet
je cenzuriran. Ko sem lansko leto na Kubi izvajala praktični del svoje
diplomske naloge in se menila za razna fotografiranja, je veliko dogovorov
odpadlo takoj, ko sem povedala, da bo projekt šel na splet. Ne gre se več samo
za cenzuro s strani oblasti. Nezaupanje
do interneta se je preneslo na ljudi. Toda želja po neznanem, po širnem svetu, je kljub vsemu večja od strahu pred neznanim. Revolucija iz leta 1959
je passé, diši po novem gibanju, ki zahteva spremembe,
gibanju podtalnih umetnikov, ki s svojimi deli širijo glas med množice ljudi.
Diši po novi revoluciji.
