KUBANSKI UNDERGROUND O (NE) SVOBODI

Photo Credit: Natacha Pisarenko / AP

»Več desetletij je bila kubanska kultura kontrolirana in cenzurirana s strani vlade.« Tako piše Los Angeles Times v članku z naslovom Art after Fidel: What Castro's death means for a rising generation of Cuban artists. V članku se čuti upanje, da Fidelova smrt prinaša spremembe za kubanske kulturnike, vendar pri L. A. Times-u ostajajo dokaj realni in smrt Fidela Castra ne poskušajo prikazati kot začetek nečesa povsem drugačnega, odprtega, svobodnega. Po mnenju Kubancev s katerimi sem govorila, njegova smrt ne prinaša ključnih sprememb. Raul Castro, ki je Fidela nasledil leta 2008, izvaja enako cenzuro kot jo je njegov predhodnik. Danilo Maldonado, kubanski umetnik, znan kot El sexto, je bil v priporu, ker je novembra na socialnem omrežju praznoval smrt bivšega kubanskega predsednika. In njegova zgodba ni izjema. Svobode govora – ni. Dobrih sprememb z odpiranjem Ameriki in s koncem embarga ne bo, pravijo. Vsaj ne za Kubance. Kadar mladi govorijo o Castru ali o kubanski vladi, govorijo potiho. Ko jih vprašam, zakaj, pravijo, da so njihove prijatelje že strpali v zapor. Ena najpopularnejših glasbenih rap skupin Los Aldeanos, velja za velik simbol 'nove revolucije', revolucije mladih, ki si želijo sprememb. Los Aldeanos je prepovedana rap skupina. Nikoli niso bili na radiu, pa vendar vsi poznajo njihovo ime. Leta 2013 je nastal celovečeren underground film Viva Cuba Libre – Rap is war, režiral ga je Jesse Acevedo. Posnet je bil povsem podtalno in je na Kubi prepovedan. T. H. Naiman je na IMdb-ju zapisal: »The fire of revolution has spread to Cuba! Director Jesse Acevedo risked his own freedom; using hidden camera methods, he brings viewers inside the brewing Cuban revolution.« Trailer si lahko ogledate na spodnji povezavi. 

Kuba ne pomeni samo cigar, starih avtomobilov in Buena Vista Social Club. To vse je seveda del Kube, del njene zgodovine, vendar je to bolj imaginarna podoba Kube, ki pripada turistom. Leta 2006, ko sem bila prvič na Kubi, je ta podoba vendarle malo bolj ustrezala realni sliki; danes so stari avtomobili taksiji za turiste, maskota, in še te počasi, a vztrajno menjajo modernejši avtomobili. Tudi ti so večinoma za turiste. Kubanci se vozijo z avtobusom in s kolesom, pa še to si ga  delita dva; eden ga vozi, drugi pa sedi na balanci. Izdelovanje tetovaž je prepovedano, street art je kontroliran s strani vlade. Yairan, bolj poznan kot 5stars se je leta 2010 začel ukvarjati z ulično umetnostjo, ker jo je bilo v Havani premalo. Začel je uporabljati tudi socialna omrežja za promocijo svojih del. Treba je poudariti, da je uporaba interneta na Kubi lahko dokaj zahtevna operacija; redki Wi-fi spoti so polni Kubancev, ki preizkušajo počasno povezavo. Plačljiv internet  je za premožnejše. Kubanci z običajnim zaslužkom (okrog 35 CUC - konvertibilnih kubanskih pesotov na mesec; 1 € = 1.07572 CUC) gredo na internet približno enkrat na mesec. Ulični umetnik Yairan svoje delo promovira na Facebooku in Instagramu ter v svojem procesu dela izbira lokacije, kjer se sprehaja veliko ljudi; avtobusna postajališča in lokacije z gostim prometom. 

Photo credit: Amberly Alene Ellis

Photo Credit: Yulier P. Facebook

Njegov prijatelj, tudi ulični umetnik, Fabian, znan po simbolu 2+2=5, razlaga, da ta računska operacija oziroma performativni simbol izraža potrebo po svobodi: “People say that two plus two equals four, but I don’t see it like that. I believe that it can equal whatever you want it to be. You can be whatever you want to be…And I want people to know that, so I put it everywhere with my art. I paint here, I paint there, I paint everywhere. I want people to know that I am free.” Potreba po svobodi je ponavljajoče se sporočilo kubanske umetnosti; naj se gre za ulično umetnost, slikarstvo, video, film, glasbo … kubanski umetniki hrepenijo po svobodi izražanja. In ne samo tej. Mnogo ljudi ne ve, da večina Kubancev ne sme zapustiti države oziroma če jim oblasti izjemoma dovolijo zapustiti državo, se običajno vanjo ne smejo več vrniti.  Internet je cenzuriran. Ko sem lansko leto na Kubi izvajala praktični del svoje diplomske naloge in se menila za razna fotografiranja, je veliko dogovorov odpadlo takoj, ko sem povedala, da bo projekt šel na splet. Ne gre se več samo za cenzuro  s strani oblasti. Nezaupanje do interneta se je preneslo na ljudi. Toda želja po neznanem, po širnem svetu, je kljub vsemu večja od strahu pred neznanim. Revolucija iz leta 1959 je passé, diši po novem gibanju, ki zahteva spremembe, gibanju podtalnih umetnikov, ki s svojimi deli širijo glas med množice ljudi. Diši po novi revoluciji.