Video festival Narave 2018

VIDEO FESTIVAL NARAVE 2018
Bežigrajska galerija 2
10.–13. april 2018
Odprtje v torek, 10. aprila, ob 19. uri

Tradicionalni štiridnevni Video festival Narave predstavlja video dela dvanajstih avtoric in avtorjev izbranih na razpisu: Nina Baznik, Boris Beja, Oskar Cergolj, Domen Dimovski, Gaja Golja, Andreja Kranjec, Davorin Marc, Amir Muratović, Jaša Muller, Anže Sever, Sandra Vaupotič in Miha Vipotnik. S krajšim pregledom predvajamo izbor videov iz let med 2000 in 2013, ki temeljijo na podobah iz narave, enega začetnikov video umetnosti iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, avtorja Mihe Vipotnika. Razstavo dopolnjujejo fotografije iz predvajanih video projekcij.
Video dela festivala Narave temeljijo na podobah in sekvencah iz narave ali pa imajo izhodišče v posameznih stvareh, ki se nahajajo v naravi. Videofestival Narave zaznamujejo ljudje in njihove narave.
Vabilo Video Festival Narave 2018.

Videofestival Narave 2018 
Na petnajstih vsakoletnih Video festivalih Narave v Bežigrajski galeriji 2 smo predstavili več kot dvesto video del umetnic in umetnikov iz osemindvajsetih držav. Predvajani so bili videi s časovnim trajanjem od ene minute do celovečernega filma oziroma videa. Za vsak festival so bila izbrana video dela, ki so bila ustvarjena največ nekaj let nazaj od začetka vsakega festivala. Lani smo v posebnih projekcijah predvajali filme in videe Davorina Marca iz obdobja od 1978 do 2016. Letos predvajamo izbor videov Mihe Vipotnika iz let med 2000 in 2013, ki temeljijo na podobah iz narave.

Značilnost letošnjega video festivala je, da video dela temeljijo na uporabi digitalnih fotografij, ki jih avtorice in avtorji spreminjajo v gibljive podobe oziroma videe, ki učinkujejo kot dinamično zaporedje kadrov. Ob njihovem gledanju ne opazimo, da temeljijo v ustvarjanju in tvorjenjuvideov samo na posameznih fotografijah.

S festivalom nadaljujemo tradicijo Bežigrajskih galerij s predstavljanjem novih medijev. Začetek festivala z multimedialnimi razstavami, dogodki in računalniškimi projekcijami sega v osemdeseta leta prejšnjega stoletja. Miloš Bašin

Predstavljajo se:
Nina Baznik, Skrito, 2016, 4.02 min
Boris Beja, Anže Sever, Smreka, deka, 2017, 0.30 min
Oskar Cergolj, Drapetomania, 2017, 1.50 min
Domen Dimovski, Beg, 2014, 2.19 min
Gaja Golja, (ne) socialen, 2017, 1.09 min
Andreja Kranjec, Potovanje, 2014, 6.24 min
Davorin Marc, Aljoša Mislej ( glasba), Domovinska., 2017, 16.9 min
Amir Muratović, Prisluhni Londonu, 2013-2017, 26.10 min
Jaša Muller, Mali pekel, 2017, 1.03 min
Sandra Vaupotič, Razmišljanje o naravi, 2016, 2.35 min
Miha Vipotnik: France Prešeren: Gazele, 1, 3, 5, 6, 2000, 15.12 min
Miha Vipotnik, Čas alikvotnih delcev, 2013, 10 min

Projekcije se v času Videofestivala Narave 15 nepretrgoma predvajajo v torek na večer odprtja in v sredo, četrtek ter petek od 10. do 18. ure.

Kustos razstave: Miloš Bašin

Abstrakcija je na koncu tvoje cone udobja

Akademija za likovno umetnost in oblikovanje (UL ALUO)

vas vljudno vabi na odprtje razstave

študentk in študentov umetniških smeri Abstrakcija je na koncu tvoje cone udobja,

ki bo v četrtek, 5. aprila 2018, ob 19.00

v Galeriji Equrna, Gregorčičeva 3, Ljubljana.

Sodelujejo:
Inja Bauman, Urša Barle, Domen Dimovski, Andreja Glavica, Tisa Neža Herlec, Veronika Hozjan, Meta Hrovat, Anita Indihar Dimic, Janja Kosi, Dalea Kovačec, Mia Paller, Romana Pehar, Anastazija Pirnat, Andrej Praznik, Urša Prek, Monika Slemc, Rea Vogrinčič

Performans ob odprtju:
Maja Bojanič in Petra Leskovar Grum

Kuratorka:
doc. dr. Petja Grafenauer

Mentorji:
izr. prof. mmag. Ksenija Čerče, doc. mag. Robert Černelč, doc. mag. Metod Frlic; izr. prof. Bojan Gorenec, izr. prof. Marjan Gumilar, izr. prof. Sergej Kapus, izr. prof. mag. Žiga Kariž, izr. prof. Zmago Lenárdič, prof. Alen Ožbolt, izr. prof. Sašo Sedlacek, prof. mag. Branko Suhy, prof. mag. Tugomir Šušnik

***

Ateljejska produkcija UL ALUO je v marcu 2018 raznolika tako v izrazu kot tudi kvaliteti. Kot celota ponuja obraz nastajajoče umetnosti, ki je drugačna od tiste v lokalnih galerijah. Ob pripravi razstave se sprašujem, koliko si svet umetnosti nastajajočo umetnost prilagodi? V kolikšni meri selektorji, kuratorji, kustosi, komisije, pisci, kritiki in drugi, delujoči v sistemu produkcije, distribucije in refleksije umetnosti, pri izbirah izhajamo iz pregleda in poznavanja produkcije in v kolikšni meri služimo nekim drugim ciljem, idejam, konceptom?
Nastajajoči umetniki ustvarjajo drugače od uveljavljenih. Smejo si privoščiti abstrakcijo, politični so takrat, ko si to želijo, so veliko bolj intimni, poetični, redko strateški, še vedno svobodni. Ali pač?
Nekdaj je Akademija veljala za kraj, kjer so študenta krojili, strojili, učili, vse dokler ni bil priličen poetiki, ki je veljala v profesorjevem ateljeju, ali pa se ji je uprl takoj, ko so razmere to dopuščale. Nekdaj študentje UL ALUO med študijem niso smeli razstavljati samostojno^[1], in kljub temu, da »profesorji niso ovirali osebnih konceptov«, za tisto, kar se jim je zdelo »šarlatanstvo, ni bilo prostora.« Tako se je na primer leta 1975 zdelo, da je takšna grožnja »brezdušna mehanizacija,«^[2] danes pa Akademija vključuje študij Videa in novih medijev. Časi so se spremenili. Spremembe so med drugim za študente prinesle veliko individualne kreativne svobode.
Toda kam bo šla vsa ta svobodna ateljejska produkcija, ki jo ustvarjajo polprepustne membrane študijskega procesa? V marcu 2018 se mi zdi močno zaznamovana z abstrakcijo, iskanjem, naravo, subtilnim in osebnim. Bo svet umetnosti s kuratorskimi zamislimi, galerijskimi konteksti, kulturno politiko in večkrat lastnim neprimernim odnosom do nastajajočega in njegovih ustvarjalcev (kako naj potem pričakujemo pozitiven odnos publike?), sploh zmogel ustvariti prostor za nadaljevanje in razvoj tovrstnih praks? Si bo priličil umetnike in umetnost po svojih potrebah tako, da niti umetniki sami ne bodo opazili, kdaj so postali samostojni podjetniki, ki jih zanimajo razpisi, financerji, predlogi, smotrnost uporabe materiala, načrtovanje kariere in podobno. Bo ustvarjanje lastnega dela svobode ostalo le na njihovih ramenih?
»Za umetnost namreč potrebuješ prosti tek, in če si ga ne zmoreš zagotoviti, se vizualna presenečenja preprosto ne zgodijo. Takšno spoznanje je lahko grenko, a tudi osvobajajoče.«^[3] Akademija se zdi eden od zadnjih sistemskih branikov tega prostega teka, čeprav se tudi tu že kažejo vdori kreativno-industrijske projektne naravnanosti sodobne umetnosti, kjer je potrebno s čim manj doseči čim več, v čim krajšem času.
Slovenski umetnik že od nekdaj dela s čim manj – za več nima. Od nekdaj si prizadeva doseči čim več, kljub vsemu mu včasih uspe. Čas, prosti tek, lenoba, proste misli, napake, poizkusi, refleksija – brez njih umetnost postaja nekaj drugega. Razstavljena produkcija nastaja, ko avtorjem časa za ustvarjanje še ni treba kupiti, ali vsaj ne v celoti, čeprav se dobro zavedajo, kaj jih čaka. Prav njihova dela so tista, ki še nastajajo v relativni svobodi ustvarjalnega dne.
Doc. dr. Petja Grafenauer

---

_{[1] Marijan Tršar, »Slikarstvo«, Akademija za likovno umetnost Ljubljana 1945 – 1975, jubilejni almanah, Kiar Meško ur., Ljubljana 1975, str. 78
[2] Božidar Jakac, »Beseda prvega rektorja«, Akademija za likovno umetnost Ljubljana 1945 – 1975, jubilejni almanah, Kiar Meško ur., Ljubljana 1975, str. 12
[3] Petja Grafenauer, Ana Sluga, slikarka … ki verjame, da moramo ceniti, kar je naše, Mladina, Ljubljana, 13. 10. 2017. Dostopno na: http://www.mladina.si/182286/ana-sluga-slikarka/}